6. DAN: Ta dan sva vstala malo bolj zgodaj kot ponavadi, saj je bil pred nama res dolg dan. Zgodnjih jutranjih ur na otoku ne poznajo, zato sva ob malo pred 8:00 edina čakala pred lokalno trgovino, da dvigne svoja vrata, ker sva bila oba že lačna svežih kruhovih štručk in kave. Neke 'fake' kave v plastičnem 1,5 dcl lončku, ki je v vseh trgovinah na otoku smatrana kot tekoče srebro, saj je trikrat dražja kot pri nas. Ampak sem jo res rabila, ker je bilo potrebno zbrati energijo za celodnevno tripanje, spala pa spet nisem skoraj nič, ker najin preplačan airbnb flat ni imel klime, tako da sva spala pri odprtih dvojnih balkonskih vratih in celo noč poslušala vriskajoče turiste in glasbo irskega puba nekaj metrov stran. Ko sva se le obilno najedla (veš kaj sem jedla za zajtrk? Ostanke tortilj včerajšnjega kosila, epsko!) sva v eni rundi iz stanovanja odnesla vso prtljago in naložila zadnje sedeže najinega Opel Cascada. Ko sva rentala avtomobil na spletni strani, sva sicer izbrala Fiata 500, ker je bil ironično najcenejši, pa so naju na letališču 'upgrejdali' na Opel kabriolet. Ti kabrio avtomobili so en velik dvorezni meč. Po eni strani se zaljubiš v občutek svobode in vetriča v laseh, po drugi ga lahko samo prekolneš, ko moraš 10 x dvignit in spustit streho, ker na avtocesti kakopak rabiš streho, če te na sredi vožnje ujame dež, si pač moker, če sonce pripeka, pač pripeka nate, ...

Ura vožnje po avtocesti in končno sva bila na nekem novem ozemlju otoka, ki ga še nisva videla. Za kako minuto sva uzrla tudi vulkan Teide, potem pa sva se že začela počasi vzpenjati po ozki in ovinkasti cesti. Na vrhu tega vzpona so za nekaj minut obtičali avtobusi, motoristi so ob strani ceste puščali svoje konjičke, avtomobili so se na manjšem parkirišču rinili eden zraven drugega. Dobro, bova še midva ustavila pa pogledala. Stopim iz avta in me skoraj odpihne. Veter. Na najbolj nepreglednem ovinku je stala majhna prikolica s kavo na prodaj,  pred njo pa mizica in dva stola. In ta 'kavarna' je imela najlepši možen razgled, tisti pa, ki je imel srečo in zasedel enega od stolov, najbolj epsko kavo z razgledom.
Pot na desni fotografiji je vodila do vasi po imenu Masca. Vsi vodiči pišejo, da je vas zgajena v eni najbolj slikovitih pokrajin Tenerifov, saj se okoli nje dvigajo kamnite neporasle gore, sama vas pa je prekrita z zelenjem in različnimi kaktusi. Tu danes živi bolj malo ljudi, večinoma gre za starejše prebivalce, ki so našli zanimive načine dodatnega zaslužka. En gospod je imel sredi vasi ob poti  postavljene gajbice z različnim svežim sadjem in vsi, ki smo prišli mimo, smo se začudili nad zelenimi in oranžnimi sadeži v velikosti kivija, ki so bili prekriti z bodicami. How the hell do you even eat that. Bili so sadeži kaktusa in bili so tako dobri, da sva jih v času razgledovanja vasi že pojedla, zato sva morala ob odhodu kupiti še pol kilograma. Seveda te sadežke olupiš potem pa poješ. Vas Masca je tudi izhodiščna točka za vse, ki želijo peš do plaže Masca. Do nje naj bi potreboval slabi dve uri hoje, plaža pa naj bi bila čudovita in bolj redko obiskana, saj je dostopna le preko vode ali peš.

Seveda sem skočila v morje, pa čeprav je tako zelo pihalo. Sem se pa vsaj posušila hitro. Še enkrat sva se ozrla po neskončnem morju in vulkanskih umetninah, nato pa spet sedla v najin kabrio, dvignila streho in se odpeljala proti  mestecu po imenu Icod de los Vinos. Parkirat avto v mestecu, zgrajenem na precej strmem pobočju, je cela umetnost, ampak sva imela izjemno srečo, tako da sva parking iskala 'samo' pol ure, ampak bližje največji znamenitosti v mestu skoraj ne bi mogla pustit avto. V Parque del Drago stoji Dragon tree, 22-metrov visoko drevo naj bi štelo že več kot 1000 let, podatka sicer ni potrdila še nobena študija, saj ta drevesa nimajo vsakoletnih obročkov, ki jih lahko vidiš pri prerezu debla, ampak  Španci in google vztrajajo pri zgodbi o najstarejšem drevesu na svetu. (Pa tudi mi ni jasno, kako lahko veš približno starost, če moraš drevo najprej podret, da sploh lahko prešteješ obročke). Tudi prav.

Zdaj pa nekaj, kar sem čakala že od Masce. Kosilo! Najti odprto restavracijo ob petih popoldne v tem mestu je kot bi iskal novomeške študente v Ljubljani ob vikendih. Zero. Nada. Pa če se mi želodec še trikrat okoli obrne, ne bo nikjer niti najmanjše trgovine, pa vse, kar sem hotela, je en kebab. Ampak kdor išče, ta najde! Sicer sva zakorakala v najbolj fancy restavracijo v mestu, tako da so tortilje splavale po vodi, ker pa res ne zgleda, da tlačim vase deset različnih tapasov, medtem ko elegantne starejše gospe za sosednjo mizo srkajo vsaka svoj kozarec belega ob veganski, gluten free zeleni solati. Menija itak nisva razumela skoraj nič, niti v angleščini, zato sva izbrala nekaj, kar se nama je slišalo kul. Sem bila odločena, da vsakršno eksperimentiranje in preizkušanje tamkajšnje kulinarike v tem trenutku odpade, zato sem šla na bolj varno varianto s piščancem v solati, ker sem samo to razumela v celem meniju, pa še tukaj nimaš kaj zaj*bat.  Jure je pač vztrajal pri nekih španskih krožnikih. No, zraven sva naročila še 'kanarski krompirček' in nestrpno čakala na najina krožnika. Natakar nama je najprej prinesel 'pozdravčke iz kuhinje', ki ti jih itak lepo zaračunajo v vseh restavracijah na otoku, tako kot tudi kruh in postrežnino, ... Potem so prinesli kanarski krompirček (od katerega sem si res veliko obetala), tako da si lahko predstavljaš, kako sem bila razočarana, ko je pred mene postavil neolupljen kuhan krompir in dve omakici hah. Najini glavni jedi sta omamno dišali, izgledali sta zelo barvito, obema pa je bilo skupno to, da mi ni bilo čisto jasno, kako gredo tu okusi sploh skupaj. Piščančja solata s prelivom medu in narezano kuhano čebulo? Mogoče res nisem nek gurman, ampak med = sladka solata. Ampak v primerjavi z Juretovim kosilom sem še dobro izbrala. Pred njega so postavili res simpatičen solatni krožnik s paketki presenečenja ob strani in malinami, jagodami ter borovnicami na sredini. Paketki presenečenja so bile različne vrste zelenjave (recimo ohrovt), pečene v listnatem testu. Mislim, kaj haha :D Po tej slastni večerji, sva se odpeljala v novo mesto, kjer sva ostala okoli 8 dni. Puerto de la Cruz pa naslednjič, ker se danes že tako preveč spisala.

Po vročem poletju, ki sem ga večinoma preživela v službi, malo pa tudi naokoli, je prišel september. Mesec, ki sva ga z Juretom planirala kot tri tedenski dopust. Destinacija: sonce, morje, narava, palme in mivka. Otoček bližje Afriki kot Evropi, manjši kot Slovenija, pa prav tako zelo raznolik, eden izmed sedmih Kanarskih otokov poznan tudi kot otok večne pomladi ali Tenerife.

POT: Novo mesto - Ljubljana - letališče Treviso - letališče Tenerife south - letališče Tenerife north - letališče Barcelona  - letališče Palma (de Mallorca) - letališče Munchen - Ljubljana - Novo mesto

1. DAN: Po celodnevni kalvariji zaradi prestavljenega Ryanair leta (no, po končanem dopustu sva zaradi zamude dobila vsak 400 € na bančni račun :D) sva okoli 22:00 zvečer končno pristala na otoku Tenerife. Na letališču sva prevzela rent a car za pičlih 14€ na dan in oddrvela v kraj imenovan 'Playa de Las Americas', kjer sva ostala okoli 5 dni. Mesto je zelo evropsko, turistično, polno trgovin, sicer zelo čisto in urejeno, vendar brez duše, manjka tisti španski čar, ki ga pričarajo domačini. Je sicer odlična stanovanjska lokacija, če želiš obiskati Siam vodni park, en manjši Zoo, v katerem se prosto sprehaja okoli 100 morskih prašičkov, shoping centre, kazinoje, nekatere bližnje plaže, vendar pa bi glede na majhnost otoka in poceni možnosti najema avtomobila, lahko stanovala tudi v kakšnem majhnem mestecu praktično kjerkoli na otoku. Verjetno bi bila airbnb stanovanja tudi precej cenejša, ...