TAJSKA - januar 2017

by - Sunday, March 12, 2017


Junija sem razmišljala o oktobrskem poletju na Kubi. Opcija, da grem kar sama, ni prišla v poštev. Najti potovalnega partnerja, pa je, pri vsem organiziranju, tretja najtežja stvar, prisežem. Sem morila prvi prijateljici, drugi, staremu prijatelju, sošolki, omenila mamini prijateljici, … neuspešno. Ampak grem zihr, pa če bo treba, sama. Potovanja so ena redka izjema kjer pomislim, kako lahko bi bilo, če bi imela fanta, ki bi pač moral zraven, destinacijo bi pa že uskladila, saj mi ni važen cilj, ampak potovanje in celotna dogodivščina. Počasi sem misel o daljšem potepanju začela vsiljevati sošolki in zelo dobri prijateljici, s katero sva lansko leto raziskovali Toskano. Tam sva ugotovili, da sva obe dokaj nezahtevni in nama shajati ena z drugo ni bilo v breme. (Najti nekoga, ki ga boš gledal noč in dan cel mesec in ob tem ne boš izgubil živcev, je velik izziv!)
Zali sem natvezila nekaj o absolventskem letu, enkratni izkušnji, ki se ji ne more upreti in bodočem pomanjkanju časa, saj jo čakajo številne resne ponudbe za redno delo, družinsko življenje je tako rekoč pred vrati, ... če ne greš zdaj, ne bo šla nikoli! Ni pristala na Kubo, rekla je, greva na Tajsko. Januarja. 
Odlično, vzamem, že kupujem letalsko karto! Samo, da nekam grem, nekam stran, v drug svet. Važno, da grem na toplo, ker z mrazom si nisva na ''ti''.
(Koh Tao)

Letalske karte sva našli preko Skyscannerja in jih kupili s pomočjo STA-ja, ker mi nek bančni limit ni omogočal nakupa direktno na Qatar spletni strani. Pri STA-ju so nama zastonj uredili tudi zavarovanje letalskih kart.  ZG - BANGKOK - ZG + riziko odpovedi 568,40€
Osnovno + dodatno zavarovanje pri Corisu za en mesec 57,47€. Notranji let iz Phuketa v Chiang Mai 70€.

Iz Zagreba sva odleteli ob 12 popoldne, zamenjali letalo v Dohi in po okoli 13 urah pristali v Bangkoku ob 7:00 po njihovem času. Ker je bil pred nama še cel dan, naju jet lag ni uspel ujeti. Woho. Priznam, da sva bile pošteno zmedene, ko sva iz letališča prispele v center večmilijonskega mesta. Dve Evropejki v centru soparnega, umazanega velemesta, kjer je prečkanje ceste misija nemogoče. Da se nekaj hecno z zemljevidom v roki sprehajava gor in dol po pločniku, je opazil majhen mož ''railway policeman', ki je z nama začel prijazen pogovor in naju napotil v bližnjo turistično agencijo. Vse, kar sva rezervirali pred prihodom na Tajsko, so bile tri nočitve v centru mesta, ostalo sva pustili naključju. Imeli sva sicer okvirni načrt otokov in število nočitev na posameznem kraju. Ko sva stopili v agencijo, naju je najprej zajel hladen val klime. Agencija je bila skoraj cela zametana z vsemogočimi papirji, brošurami, skratka s skramo na vsakem vogalu, ki se je morala kopičiti že nekaj let. Nočna mora za moje oči. Na levo od vhoda je sedel nasmejan Tajec (meni je deloval kot Kitajec no) po imenu Gap. Prazna lesena miza, trije prazni listi, en svinčnik, en ihone 6s. 'Hello'. Malo smo se zaklepetali o Evropi, o najinem študiju, kaj sva sploh zgubili na Tajskem, koliko sva pripravljeni zapraviti. Gap je približno v uri splaniral najino celotno popotovanje glede na najin okvirni načrt. Bangkok, Koh Tao, Koh Phangan, Koh Samui, Krabi, Phi Phi Island, Phuket, Chiang Mai, Bangkok. Dodal je še kuharski tečaj na obrobju Chiang Mai-ja in treking s sloni. S klikanjem po iPhonu je rezerviral tudi vse najine prevoze, da sva se pri samem premikanju iz kraja A v B počutili kot poštni paket, ki ga poberejo in dostavijo. (best thing ever, niti ene skrbi glede prevozov in iskanja nastanitev v neorganizirani državi. Tajci pač ne gledajo preveč na uro, nobenemu se ne mudi nikamor in trajekt vedno odpelje uro kasneje). Agencijo sva zapustili okoli 500€ lažji in s 14 brošurami, na katerih so bili pripeti plačani računi vseh najinih nastanitev in prevozov. Vse, kar nama je Gap rezerviral, je štimalo, nikjer nisva imeli večjih težav, pa sem vmes, med potekom tega rezerviranja nočitev na podlagi iphone slik trikrat močno podvomila, ali naju bodo pošteno obrali. Zagodel nama jo je le prvi nočni vlak iz Bangkoka v Chumphon, ki je bil zaradi močnega deževja in neprevoznih tirov prestavljen za 5 ur, kar je pomenilo ležerno  poležavanje (na mrzlih tleh, pod ledeno klimo) sredi železniške postaje do 23:00, ko je na pot krenil najin rezervni vlak. Ta na najino razočaranje ni bil spalni, posedene pa sva bile v nek kitajski oddelek turistov z najbolj neudobnimi in drsečimi stoli kar jih premorejo svetovne železnice. 7 ur poti sem lovila ravnotežje na tistem sivem sedežu, ki mi bo zaradi svoje neudobnosti za vedno ostal v spominu. V kakšnem desetem cenovnem razredu sva ujele tale prevoz, sva ugotovili šele, ko sva se iz Chang Mai-ja proti Bangkoku odpeljali s pravim spalnim vlakom, na katerem je 13-urna vožnja minila v uri dvajset. Iz Bangkoka na prvi otok sva namreč izbrali nočni vlak Bangkok - Chumphon + avtobus do pristanišča + trajekt do Koh Tao.
Osebno mi Bangkok ni bil všeč. Nisem ljubitelj velik mest, stolpnic, umazanije, ogromnega števila ljudi, zmedenih voznikov, nepreglednih ulic, ogromnih nakupovalnih centrov, teh človeških mravljišč, … Pogledali sva Grand Palace, Wat Arun, Wat Pho in vse okoliške templje, The Golden Mount, MBK in okoliški shopping centri, Chatuchak weekend market, Giant swing, Kitajska četrt, Lumphini park, ... 
                        



Najina prva otoška destinacija je bil zelo majhen otoček po imenu Koh Tao. Slike plaž tega otoka se pojavijo na vsakem potopisu, zato opcije, da ga izpustiva, ni bilo. Januar naj bi bil odličen za obisk Tajske in verjetno v desetih letih skupaj januarja ni  zapadlo toliko dežja kot tisti dan, ko sva s trajektom pripluli na otok. Celotne tri ure vožnje, ki naj bi trajala le uro in pol, sva gledali skozi okno in upali, da ne končamo na dnu morja. Osebno se po tako razburkanem morju še nisem vozila. Nepozabna izkušnja poskakovanja po valovih. V močnem nalivu sva se končno izkrcali iz majavega trajekta in se zahvalili vsem nebesnim znamenjem za trdna tla. Tam nekje naju je čakal gospod iz resorta, ki naju je odpeljal do hotela. Ko sva v močnem nalivu, premočeni do zadnje majice v ''neprepustno'' zapakiranih ruzakih in flipflopsih, počasi po ulici sledili najinemu vodiču, sva se verjetno prvič zares zavedali, kako easygoing narod so Tajci. Njim se ne mudi nikamor, verjetno bi lahko padala toča, pa bi še vedno počasi hodili po ulici do 4x4 Nissana, ki je čakal kilometer stran. V treh dneh sva peš raziskali otok, srečali ogromnega prostoživečega varana (60% sem prepričana, da je bil varan), ki se je sprehajal po drugi strani ceste in najprej povzročil moj skorajšnji srčni zastoj, nato pa še Zalin, saj sem dobesedno skočila nanjo, ko sem ga zagledala, haha. Wow, ta stvor dejansko živi v naravi, med ljudmi. Deževno neurje je precej zdelalo otok, trgovine so bile poplavljene, ceste so izginile iz zemljevida, turistov skoraj ni bilo. Zadnji dan na otoku je bil sončen, končno vreme po katerega sva prišli! Odkrili sva tudi eno čudovito plažo polno školjk in koral. Neverjetno osvobojajoč občutek, ko naivno raziskuješ popolnoma tuj svet in se obenem počutiš kot da si na otoku čisto sam. No, z Zalo :D Večina potovalnih blogov z otoka deli fotografijo Koh Nang Yuan view pointa in midve sva 99% edini turistki, ki sta ob iskanju dotičnega razgleda za prečudovito IG fotko končali na napačni strani otoka in po Bear Grylls tipu vzpona priplezali na razgledno točko po imenu John Suwan view point. Razgled naju ni razočaral, zato originalnega cilja nisva ponovno iskali. Koh Tao, vrneva se!



Naslednji majav trajekt naju je dostavil na otok Koh Phangan. Majav zaradi velikih morskih valov, kjer opaziš, kako različni smo si ljudje. Jaz sem se na vrhnji palubi držala ograje kot da sem Rose, ki ji spodrsne s Titanika, gospa poleg mene je mirno prebirala knjigo. You serious?! Koh Phangan je bil edini kraj, kjer sva bili zaradi polne zasedenosti otoka primorane tri noči prespati v hostlu. Dobra stran te nočitve so bili en Kanadčan, trije Nizozemci in grupa Argentincev. Polna zasedenost otoka je bila posledica ''full moon party-ja'', ki se odvije vsak mesec. Pred prihodom na Tajsko sem o tej ''nepozabni, največji in najboljši žurki'' malo prebirala, vendar sem nekaj zmešala in bila prepričana, da bova to značilno žurko na otoku zamudili. Surpriiisee :D! Prvi dan sva v družbi dveh Nizozemcev prečesali bližnjo okolico hostla, preizkusili kokosovo mleko (fuj, desetkrat fuj), pojedli pečeno kobilico, nekaj čričkov, spili vsaj tri sadne šejke (70 centov po komadu) in se prvič namočili v toplem morju. Najhitreje se po otokih premikaš, če si najameš skuter za nekje 10€ na dan, kar je sploh kul, če potuješ v paru, vendar si nobena od naju ni upala tvegati vožnje po nasprotni strani ceste, kjer se vsak vozi po svoje, velja pa pravilo močnejšega. Na srečo sta Jason in Logan navdušeno prevažala dve prestrašeni kokoši (naju). Večere smo presedeli na plaži, s kartami v rokah, Ed Sheeranom na replay, tremi potepuškimi psi na straži in nekaj steklenicami piva pri roki. Drugi večer se je na nebu okoli lune izrisal bel sklenjen krog, ki ga jaz v življenju še nisem videla, niti slišala zanj. Precej pravljičen pojav naj bi se imenoval ''Halo''. Evforija okoli full moon žurke je bila vidna v vsaki trgovini, kjer si lahko izbiral med tisoč in enim kosom oblačil in bil tako skoraj prisiljen, da nekaj kupiš, ker v svojih cotah boš izgleda kot kekec, ki krši osnovna pravila žurke.
Full moon party je potekal na plaži, pol ure vožnje s pick-up truckom. Ker naj ne bi svoje pijače nosil na party plažo, so imeli vzdolž obale postavljene barvite stojnice z alkoholom. Sam si si izbral neko vrsto pijače (recimo tek tajski whiskey in redbull), ki so ti jo zmešali v velike kanglice, za ceno si pa malo ''zdilal'', načeloma okoli 5€. Če se boste kdaj potikali po tajskih otokih, le naštudirajte datume tele žurke, ker je res zasluženo opevana kot 'must go party' :P Naša grupa na moon partyu ni žurala do konca, ker smo večer prej predolgo posedali na plaži s pivom na dosegu roke, plus tega smo morali vsi naslednji dan ob 12 loviti trajekte do naslednje destinacije.


 Ko sva naslednjega soparnega popoldneva čakali v vrsti, da bi papirnat račun številka 5 zamenjali za trajekt vozovnice, sva pred sabo zaslišali nekaj kot ''pa čuj, kak to misliš?''. Okeeej? A js prov slišm? Ah kje, ... Jaaa! Pred nama sta stali dve Mariborčanki, ki trajekta nista predčasno rezervirali, zato sta ob okencu lahko samo rezervirali večerni trajekt in se obrnili. To sta bili hkrati tudi edini enako govoreči državljanki, ki sva ju srečali na poti. Čakala naju je okoli uro dolga plovba do tretjega otoka. (Tokrat sva se premišljeno namestili na tleh spodnje palube. :D) Koh Samui je tretji izmed manjše verige otočkov na desni strani Tajske obale. Tu sva ostali samo dva dni in pol, pa še ta dneva sva turistično preležali ob infinity bazenu s pogledom na peščeno plažo in svetlikajoče morje. Čeprav te peščene plaže izgledajo božansko, se nama ni dalo ukvarjati z vso mivko, ki pride zraven, torej prazen bazen it is. Januar ni ravno glavna sezona, zato sva se večino potovanja po otokih počutili kot skoraj edini turistki. Veliko ljudi Tajsko asociera z ladyboyi, ki naj bi se ponosno sprehajali po večjih mestih. No, v Bangkoku nisva videle nobenega, zato sva na otoku malo guglali in odkrili Cabaret Koh Samui. Zvečer sva ''sluty suit up'' odšli v center mesta na večerno ladyboy predstavo. Vstopnine sicer ne pobirajo, vendar ti naličen moški v petah in oprijeti majici hitro prinese menu s pijačo, kjer se cene začnejo pri okoli 5€ za pivo (to naj bi pokrilo vstopnino). Bar je imel manjši oder in klopice z manjšimi mizicami, ki so bile obrnjene proti odru. Ker sva hoteli vse videti od blizu, sva se usedli v drugo vrsto, na konec catwalk stezice. Ta show je bil nekaj  najboljšega, kar sem v tistem tednu in pol doživela na celotnem popotovanju. V uri in pol sem se toliko nasmejala, da je več martinija končalo na meni, kot v meni. Nekateri ladyboyi so izgledali kot popolne ženske, drugi so sicer imeli močne moške poteze, vendar boljši make up kot jaz na maturantskem plesu, vsi pa so v petah plesali bolj kot marsikatera poklicna plesalka. Eden se je popolnoma vživel v Whitney Houston, drugi je lipsyncal na single ladies in izgledal kot true Beyonce, vsi skupaj so prepevali Abbo, ... skratka z Zalo sva totalno navdušeni sklenili, da tole zabavo ponoviva.

Paketni prevoz hotel - trajekt - avtobus - minivan - hotel in po skoraj celem dnevu sva bili na Krabiju. Wifi v tem hotelu ni deloval v sobi, zato sva ga lovili v lobiju, kjer sva spoznali dva Šveda - Philipa in Marka.  Prvi dan sva imeli na voljo le večer, saj sva prispeli bolj pozno, zato sva peš na hitro preiskali plažo Ao Nang. Zvečer smo preizkušali tajski rum, plesali na Justina Biebra v lokalu polnem mladih turistov (btw, na Tajskem je zeeelo popularen, haha) in na poti proti hotelu še skočili v toplo morje. Nočno kopanje - check.

 Prejšnji večer sva še čisto na levi strani Ao Nang plaže  zagledali opico in se ji radovedno približali. V goščavi sva opazili potko z lesenimi stopnicami, ki je vodila nekam v hrib in nekaj opic, ki so veselo tekale po potki. Ta je vodila na drugo stran hriba, kjer je bila čudovita plaža, na kateri sva ravno ulovili zgornji sončni zahod. Šlo je za opičjo stezo, kjer si se mirno sprehajal mimo vseh opic, ki jim za ljudi ni bilo ravno mar. Eno majhno sem malo prestrašeno pobožala, druga, malo večja, pa je celo skočila na naju in nato na sosednjo vejo. Marko, Šved z južnimi koreninami, nama je dal nekaj namigov, kaj naj si ogledava in prehvalil sosednjo plažo, kjer lahko preplezaš neke ''hribčke'' in prideš do čudovitega razgleda in sladkovodnega jezera. Naslednje jutro sva vzeli boat Taxi do Railay plaže, (15 min in 2€ v eno smer). Zelo zanimiva plaža, vredna ogleda! Priporočam teniske :D 2 uri sva poskušali najti Markovo sladkovodno jezero s čudovitim razgledom in na koncu obupale tik pred ciljem. ''Hribčki'' so bile pravzaprav navpične skale (spodaj desno), ki sva jih uspešno zmogli v natikačih. Do cilja nama je manjkal samo še spust po razmočeni glini na teh čudovitih skalah, vendar raje nisva tvegali zvitih gležnjev. Ponovno poudarjam navpične skale, ki zahtevajo gibčnega, vztrajnega človeka, skratka nekoga, ki bo v teniskah veselo plezal navzgor.


Na Railayu sva preživeli bolj kot ne cel dan.  Čist na levi strani plaže se dviga dih vzemajoča skala, zaradi katere je Railay priljubljena destinacija pri plezalcih. Midve sva bolj samo poležavali in uživali v razgledu. Na koncu skale sva opazili neko luknjo in ob bližnjem ogledu ugotovili, da lahko prideva na drugo stran skale skozi rove, ki jih je naredila morska voda. Plavanje z druge strani skale nazaj do plaže, je bila najbolj neumna stvar, ki sva jo naredili. Nekje vmes med plavanjem sva ugotovili, da sva popolnoma same sredi morja (čeprav ob ogromni skali), da je pod nama verjetno tisoč neznanih morskih živali in da morje ni tako mirno kot je bilo ob plaži. Never again. :D Dva večera sva še preživeli v družbi Marka, Philipa in tajskega ruma, potem pa spakirali na Phi Phi. Otok, ki sva se ga najbolj veselili.



Phi phi, Phuket, Chiang Mai pa puščam za naslednji zapis :)

You May Also Like

0 Comments

Instagram