TAJSKA - Phi Phi, Phuket, Chiang Mai, Bangkok
Thursday, March 23, 2017
Krabi sva zapustili z grenko-sladkim priokusom. Zadnji večer sva spremljali sončni zahod, prepevali v lokalnem baru, nazdravljali s Changom (najbolj popularno pivo) z Markom, Philipom in Tajko najinih let, katere ime sem pozabila. V sobo brez klime sva prišli sredi noči in v treh urah nabrali 25% energije za naslednji dan. Zjutraj ob 7.15 sva prekleli budilko in z glavobolom na hitro zmetali vse v ruzaka, ob 8:00 naj bi naju pobrali v hotelu in dostavili na Phi Phi. Vsakič, ko sva ekspresno pakirali, da naju pri vhodu hotela ne bo čakal voznik z 10 ljudmi v zadnjem delu pick-up trucka, sva na koncu midve zdolgočaseno sedeli v lobiju, preklinjali tajsko netočnost in čakali prevoz, ki se je pojavil pol ure do uro kasneje kot dogovorjeno. Ob vsakem premiku v drug kraj, sva se trudili oblačila, kozmetiko in tono ostale krame lepo zložiti v ruzaka, ampak po dveh prestavljanjih in neprimernih urah pakiranja, sem bolj kot ne samo metala v ruzak in v naslednji sobi stresla vse ven. Najine sobe so izgledale čudovito, dokler se nisva ''razpakirali''.
Takrat so postale pralnica in sušilnica ob enem, oblačila so ležala po stolih in mizah, kozmetika se je komaj razporedila okoli ogledal, nove spominke sva odlagali vsepovprek. Čeprav se osebno smatrava za precej čistoljubi dekleti, nama je bilo za izgled sobe v kateri sva povprečno preživeli 6 ur na dan takrat popolnoma vseeno. S pick-up truckom so naju dostavili do trajekta, tam so na naju nalepili rumeno nalepko, vzeli najina ruzaka in naju usmerili na palubo. Ob 10 zjutraj sva bili že tako utrujeni, kot da bi cel dan raziskovali okolico, zato sva vsaka na svojem sedežu spali po 15 minutah odkar sva se vkrcali na trajekt. Čez slabo urico sem se zbudila in ob sprehodu po ladji začudeno ugotovila, da smo se iz pristanišča premaknili mogoče za slaba dva kilometra. Tu so na trajekt z majhnimi čolnički dostavljali nove turiste, ki so imeli isto končno postajo – Phi Phi island. Mislm ravno tisti dan, ko sva obe bolehali za posledicami prežurane noči, se je tri urno popotovanje počasi spreobračalo v celodnevno muko. Okoli 13. ure so se na obzorju končno začeli dvigati zeleni vrhovi otoka. Phi phi je otok, na katerem od prevoznih sredstev poznajo samo čolne zasidrane ob obali in kakšen prastar skuter. Naju je na pomolu pričakal nadvse ustrežljiv ''lobby boy'', ki je najina ruzaka do resorta odpeljal v nekakšnem vozičku. Če sem najprej mislila, da lady boyi obstajajo samo v nekih temnih vogalih Bangkoka, sva v recepciji spoznali prvo avtentično ladyboy(ko). Medtem ko je Zala urejala birokracijo, sem jaz prikrito preučevala obrazne poteze receptorke haha. Najin bungalov je bil od obale oddaljen okoli 20 metrov, do bazena v katerem sva kršili pravila pa dobrih 7. Precej utrujeni od prejšnje noči in valovitega popotovanja do otoka, sva iz ruzakov izbrskali samo kopalke in brisačo ter se s slušalkami v ušesih zabubile vsaka na svoj ležalnik ob bazenu. Presenetljivo je tu wifi lovil odlično!
Za prvi večer na otoku sva se odločili, da ga preživiva bolj umirjeno. Dobra večerja z dvema glavnima jedema v centru otoka, sprehod skozi polne glavne uličice in kovanje načrtov za naslednje jutro. En zavoj v stransko ulico in umirjen večer se je spreobrnil v najboljšo noč na otoku. Ko sem že mislila, da full moon partyu ni primerjave, so naju ognjene silhuete in zvok glasbe privabila na južno plažo, kjer so bili en ob drugem posejani barčki, pred katerimi so lokalci izvajali skupinske ognjene showe. Nekaj cuba librov kasneje sva imeli na dosegu roke barvne kanglice in novo argentinsko družbo, katere člane sva videli že na Krabiju. Očitno smo vsi imeli približno isto potovalno traso. Če bi lahko ustavila čas, bi ga tisto sekundo, ko je luna obsvetljevala toplo morje in sproščeno množico mladih z vsega sveta. Takrat sem nekajkrat zavedno pomislila, da je tole ''time of my life'' ter da mi v življenju ne manjka popolnoma nič, oziroma kako srečna sem lahko, da se z Zalo na drugem koncu sveta počutiva tako noro a hkrati varno kot doma. Zjutraj naju je čakal zajtrk s pogledom na morje. Ta resort je imel malo pomešane pojme 'zajtrk', 'kosilo', 'večerja', saj so ti že ob 9 zjutraj ponudili pad thai, pečen krompir, neke tajske mlince, solatni bar, pečena jajčka, tri vrste kosmičev in lubenico, hlastali pa sva po dišeči kavi in litru vode. 
Po zajtrku sva se opremljeni s kopalkami in vsaka litrom vode odpravili raziskovat otok. Najprej sva našli tale Viking napis, ki sva ga sicer zagledali že, ko je trajekt mimo priplul do pristanišča, po kosilu pa sva se zapodili v hrib na najbolj znano razgledno točko. Moja kondicijska pripravljenost na ravni zavaljenega lenivca in porezani prsti na nogah (ker sem morala na Ao Nang plaži v natikačih probat priplezat po nekih skalah do razgledne točke, ki je na koncu sploh ni bilo tam), so bili razlog, da sem po prašni gozdni poti komaj sopihala za Zalo. Sva se res morali na najbolj soparen dan, ob 12 popoldne, spravit hodit na 186 metrov nadmorske višine. Celoten ''vzpon'' sva oprezali za divjimi živalmi, ki bi lahko skočile iz gozdu, se otepali komarjev, nacejali z vodo in občasno poskočili od strahu, ko je nekaj pomigalo v grmovju. Večinoma so bili le majceni piščančki in mati kokoš, ampak ker nama je že na začetku vzpona pot prekrižala meter dolga kača, sva poskočili ob vsakem šumu v goščavi. Na vrh naj bi prišle v 20 minutah, najina pot je, prisežem, trajala uro. Danes je pogled na otoško ožino ponovno rajski, čeprav je decembra 2004 tsunami ta del popolnoma zravnal s tlemi. Zvečer je ni bilo stvari, ki bi naju zvlekla iz udobne postelje. Okoli 9 zvečer, ko nama je uspelo ogromnega ščurka spravit iz bungalova, sva popadali vsaka na svojo stran postelje in do 10 zjutraj spali kot ubiti. Za Phi Phi sem pričakovala, da bo ultimativna destinacija sveže poročenih parov, vendar naju je že Marko s smehom opozoril, da je vse prej kot to. Otok je res sanjski in primeren za tri tedensko poročno potovanje, vendar ga večinoma preplavljajo nočne živali - backpackerji, ki jih tekom dneva ni na spregled, razživijo pa se v večernih urah, ko nastopi ognjeni show time in mešanje oreo milkshakov s tajskim rumom. Phi Phi, na tele žure se vrneva :D!
Z mislimi še vedno na sanjskem Phi Phiju, naju je trajekt že dostavljal do zadnje obmorske destinacije – Phuket. Jaz sem urno vožnjo preležala na vrhnji palubi, kjer me je sonce ponovno dobro nardečilo, Zala je izbrala drugi ekstrem v notranji palubi, kjer je bila klima na minus 5 stopinj. Obe nezadovoljni, vendar preutrujeni, da bi se premaknili v boljši del trajekta, kjer te sonce ne doseže, klima pa ne povzroča antarktičnega okolja. Phuket adventure se je začel klaverno. Zdelani od prejšnje noči, sonca, klime, lačni, tečni, zaspani, brez wifija … najinega prevoza, ki naj bi čakal na pomolu, tako kot vedno, pa nikjer. Sprva sva nekaj taksistov še povprašali, ali prihajajo iz najinega hotela, vendar sva po nekajkratnih ' no no no' obupano obsedeli na vhodu pristanišča. Čez kake 20 minut sva zaslišali visok moški glasek, ki se je trudil kričat ime najinega hotela. Tajski moški imajo res mehke in poženščene glasove, verjetno se nikoli ne derejo, niti si ne predstavljam kako smešno bi izpadlo, če bi kateri hotel vzpostaviti red z močnim kričanjem haha. Predno naju je minivan odložil pred prenočiščem je minila še slaba ura, potem pa še kakih 15 minut čakanja pred vrati, saj lastnika ni bilo doma. Ko se je ta končno pripeljal s predelanim skuterjem, ki je ob strani imel nekakšen voziček za nakupovanje letnih zalog krompirja, je ugotovil, da je najino sobo oddal. Nekaj ''same same'' stavkov kasneje je naju in ruzaka naložil kot dve vreči krompirja in odpeljal do apartmaja v bližini obale. Za isto ceno sva upgrejdale eno zvezdico, dobili pikčasto posteljnino in majhen balkonček z razgledom na sosednji blok. Phuket je za moj okus preveč turistično mesto s tečnimi prodajalci krame na plaži. Vajene dobrih večernih zabav, sva se napotili v center, na priljubljeno tržnico. Juhej, eno fino tržnico polno tajske hrane sem čakala že od Koh Phangana. Tista majhna tržnica je bila raj za ljudi, ki se jim 3/4 dneva misli vrtijo okoli naslednjega obroka (jaz), zato sem imela za glavno tržnico v ogromnem mestu velika prehranska pričakovanja. In bila so upravičena! Medtem ko je Zala več kot uro čakala na pad thai, saj so ob ogromnem številu ljudi in eni kuhalni plošči trikrat preskočili njeno naročilo, sem se sprehodila naokoli in naredila prehrambeni načrt. Začela sem s predjedjo, nekakšna čokoladna krogla, ki sem jo komaj prežvečila, fuj. Velik zelenjavni zavitek me je stal 30 centov in 15 minut, 4 pečene kozice na palčki, bananin shake, pet barvno različnih sushijev, mango shake, nekaj Zalinega pad thaia in nekaj vrst narezanega sadja. Siti, zadovoljni in srečni sva še malo pregledali tržnico, nato pa zavili na ribjo pedikuro. 15 minut, 5€ in neomejen smeh, ki je zabaval vse mimoidoče. Te ribice tako žgečkajo, da nama je morala gospa noge dobesedno tiščati v vodo, da so si ribice sploh upale na večerjo.
Čez kako uro je šla situacija nekako takole: ''dej, js grem sam bruhat, bom tkoj.'' In bila sem prerojen človek. Slabo uro. Potem sem šla spet. Pa spet. In spet. In ob 3 zjutraj spet. No skratka, do jutra sem na približno dve ure hodila objemat wc in skoraj sva že stkala pristen prijateljski odnos. Da, imava tudi skupni selfie in krajši videoposnetek. Več kot dva tedna sem pojedla vse kar leze (kobilce, črički, škorpijoni, ...) potem me pa zdela pet mini sushijev, ki se ga v življenju ne dotaknem več. Nikoli. Popoldne sem bila že čisto v redu. No takrat je na svoj račun prišla Zala. Najine google doktorske raziskave so zaprisegle, da sva staknili sončarico. Ker sva izgledali kot dve povoženi žabi, je Zala skupinsko odločila, da izkoristiva Corris first minute paket zdravstvenih storitev. Še doma ne grem z zdravniku, pa bom šla tukej? Ne. Sem precej mijavkala tej sicer pametni odločitvi, ... V stekleni Siam kliniki, nama je mlada črnolasa Tajka merila pritisk kar na sedežni v čakalnici. Z zdravnikom se nisva razumela veliko. Jaz sem govorila angleško, on je v angleški tajščini kazal nekaj po sliki želodca. Zala je velik mojster tajske angleščine. Preko nje sem izvedela, da naj bi se zastrupili s hrano ter da naju čaka infuzija. Am, ne! To ne bo šlo čez, ker jaz rabim psihične priprave na sliko igle v bližini moje kože, ne pa 30-minutno odštevanje kazalca do proste sobe. Ko sem ležala in poslušala nerazumljiv pogovor medicinskih sester, ki nikakor nista uspeli najti žile na Zalini roki, sem bila bolj živčna kot pred odhodom na drug konec sveta. Noč sva preležali v zasebni sobi klinike in okoli 4 zjutraj kot dve trupli z vrečo zdravil odšli nazaj v hotel, saj nama zavarovalnica ni hotela kriti prestavitev leta proti severu. Ob 7 zjutraj sva imeli naročen taksi do letališča. Waw, res sva videli veliko Phuketa :D
(popoldanski od tablet zadet pogled in jutranji razgled na letu proti Chiang Maiu)
To je to od morja za letos. No, za januar. Chiang Mai je bil oddaljen uro in pol (ne)udobnega leta. Čeprav sva otoke pustili za seboj, sva se mesteca veselili. Prijazen starejši par je vodil manjši družinski hotelek (hotelek, ker je imel 8 sob :P) v katerem sva vsako jutro v družbi velikega tajskega pasjega mešančka pili kavo in nabadali koščke sadja. Prvi dan sva vstopili v nekaj tamkajšnjih templjev, sprva načrtovano, po poteh zemljevida, nato kar v vsakega, mimo katerega sva se sprehodili, saj so posejani na 25 metrov. Praktično vsaka ulica ima svoj tempelj.
Tamkajšnji živalski vrt je obvezen! Vstopnina v ogromen in živalsko zelo pester park: 2,7€. Hudo za pet ur od navdušenja odprtih ust! Jaaaa, videli sva paandeee :D!!!!
Tretji dan v Chiang Maiu je bil dan za pohodno odpravo na gorski treking. Zjutraj so naju pobrali ponovno z urno zamudo, nato je minila še kakšna ura in pol, da smo prišli do neke ''restavracije'', kjer so nam postregli kosilo. Ja, tri ure je že minilo od štarta pa sploh še nismo prišli iz mesta. Evo, sem že tečna, pa sam slone sem hotla vidt. Iz pick-up trucka so nas spustili sredi pozabljene vasi. Midve, dva natrenirana blond Nemca, dve tihi Nemki in kitajski par srednjih let. Majhen Tajec z mačeto v roki je trikrat rekel 'go go go' in kot race smo mu čez vas začeli slediti v goščavo.
Uro in pol smo se v kolonici prebijali skozi bambusovo vejevje, plezali čez skale, reševali vodičeve uganke, poslušali zgodbice o zdravilnih učinkih rastlin, ki smo jih srečali in na 10 minut čakali kitajski par, ki je sopihal nekje v ozadju. Od trekinga po ''avtentični džungli'' sem pričakovala več kot že shojeno gozdno potko med visokimi divjimi bambusi. Oddaljen pogled na vas je razkril prvega slona. ''Zaaalaa, lej slooon na travniku. Zalaaaa, lej še en slon je tam. Omg Zalaaaa, lej k se sprehajajo!!'' Ko smo se približali vasi in hodili mimo spuščenih slonov, ki jih v živalskem vrtu gledaš za debelo ograjo, sva odprtih ust spraševali vodiča, če jih nič ne moti naša prisotnost. Baje so vajeni ljudi že od majhnega, saj so del kmetij, kot pri nas recimo konji. Okoli štirih popoldne smo končno prišli na cilj. V kotlini med zelenimi hribi, kjer se je vila mrzla reka, je bilo postavljenih okoli 10 lesenih kolib iz bambusovih palic. V 5 hišah je živelo 9 dolgovratk, starih od 5 do 70+ let, ki so podnevi tkale preproge in bombažne šale. Ampak tu so stanovali majhni otroci, kje so torej možje? Baje so to kmetje, ki živijo v vasi za nizko leseno ograjo na levi strani ''kampa'' in skrbijo za slone. Naša ekipica se je luksuzno namestila v zadnjem lesenem bungalovu čist na koncu kampa. Navodila so bila preprosta; v kampu je 25 psov, če greste ponoči na wc, ne tecite, ker vas bodo krdelno napadli, če bodo tekli proti vam, glasno lajajte na njih. Vsak spi na svoji 7-cm debeli blazini, ki so nameščene ena poleg druge na lesenih bambusovih tleh. Pri nogah sta dve oddeji, ki naj bi zadostovali, da ponoči ne zmrzneš. Tisto mrežo nad sabo ponoči raztegneš, da nisi tarča pikajočega mrčesa. Tuš je mrzla reka, ki teče mimo, wc školjk ni, elektrika tu ne obstaja, na signal lahko pozabiš, kaj je sploh wifi? Vrata v hiško zapirajte, drugače gredo notri psi. Meni samoumevno je tu luksuz nepredstavljivega. Mojemu telefonu je baterija prvič zdržala dva dni, ker je bil tu popolnoma neuporaben, še fotografije sem po dolgem času naredila s fotkičem. Pozno popoldne smo po dva in dva od blizu spoznali tričlansko slonjo družino. Najinemu prevozniku, ki naju je na hrbtu odnesel en krajši krog po travniku, je bilo ime Johhny. Bil je sin v naši tričlanski slonji družini. Najprej sva morali splezati na dva metra visoko leseno opazovalnico, iz katere sva bosi prestopili na kosmatega slona. Jaaa, sloni imajo po sebi ogromno debelih, dolgih, črnih dlak, ki so posejane po nekaj centimetrov narazen in zelo žgečkajo. Zala se mu je vsedla nekam na hrbet, jaz pa za vrat. Jahati slona sploh ni lahko in ker je hodil po hribčkih in dolinicah, sem komaj ohranjala ravnovesje. What a bumpy ride. Da padem z njega, bi me v primeru, da me pohodi, stalo življenja ali pa najmanj zlomljene roke ali noge. Predno sva prišli na Tajsko sem bila odločena, da ne podležem turističnim ponudbam in se jahanja slonov v košarah kot velik ljubitelj živali ne udeležim. V tejle vasi so nama razložili, da jahamo slone tako, kot to počnejo kmetje že stoletja, prav tako je slon sam romal po travniku, večino časa jedel in naju po nekje 15 minutah dostavil nazaj k opazovalnici. Pozno popoldne kmetje slonom privoščijo vodno kopel. Oče slon se je namakal in valjal po nizkem delu reke, mi pa smo navdušeno skakljali okoli in ga polivali z vodo.
Naša luksuzna vila na koncu vasi
Po zelenjavni večerji je sledila ''zabava'' ob ognju. Dolgovratke so odrecitirale neke nerazumljive pesmi, najstarejša pa nas je naučila nekaj njihovih plesnih korakov, nad nami pa je bilo miljone zvezd. Tako temne, a hkrati tako zvezdno polne noči, še nisem doživela. Ko so odšle v svoje hiške, je ob ognju ostala naša grupica, trije vodiči in 25 psov različnih velikosti, pasem in barv. Vodiči so imeli v mislih svoj način zabave, ki mi je priskutil celotno dvodnevno izkušnjo. Že ko smo hodili proti taboru, je ves čas govoril o nekih gobicah, vendar nisem dojela bistva. Sem ga zvečer, ko je ven potegnil leseni bong in notri natresel gobice. ''Turisti'' smo začudeno opazovali situacijo in prijazno odklanjali ponujen bong, vodiči pa so veselo kadili in jedli pečene gobice. Čez manj kot pol ure je prvi vodič začel hoditi kot pripadnik walking dead serije, steklenica piva mu je padla iz rok, zenice pa je imel tako črne kot bi ga obsedel kak demon. Kakšne pol ure sem zgroženo spremljala dogajanje, nato pa prva odšla v leseno kolibo. Se ti hecaš? Namesto, da bi malo 'merkali na nas', saj smo le bogu za hrbtom, obdani z gozdovi in čudnimi psi, so bili vsi trije vodiči zadeti in nesposobni osnovne komunikacije. Oddaljena od vse civilizacije, brez signala, v popolni temi in grozni tišini, sem poskušala že ob 8 zvečer zaspati, da se noč čimprej konča in se poberemo nazaj v Chiang Mai. Čeprav sem imela v ušesih slušalke, sem ob vsakem snopu svetlobe, ki je pronicnil čez bambus, poskočila. Okoli 10ih so se končno tudi moji ''cimri'' prikazali na vratih kolibe, tako da sem ob enajsti uri nekako celo zaspala. Jutro se je začelo s prvim sončnim žarkom okoli pete ure. Do sedmih sem se premetala po 'postelji' in ugotavljala, če imamo na strehi petelina, saj je neka žival v bližini že od jutra spuščala visoke frekvence. Po zajtrku je sledil rafting na vodi, tam je Zala ponovno dokazala svoje znanje tajske angleščine, saj navodil fanta, ki je bil glavni veslač v raftu, ni razumel nihče drug. Še sprehod do slapu in končno smo se vozili nazaj proti Chiang Maiu.
Ponovno v civilizaciji sva se odločili za malo sprostitve po stresnem trekingu. Oči sva spočili na Ryanu Goslingu v filmu La La Land. Čeprav nama tajska hrana ni več dišala, sva imeli že plačan kuharski tečaj na obrobju mesta. Zjutraj smo si najprej ogledali pravo tajsko prehrambeno tržnico, kjer kokošja jajca stojijo na soncu cel dan, z razstavljenega surovega mesa pa muhe odganjajo nekakšne vrteče se metlice. Skupaj smo skuhali pet tradicionalnih jedi in vse sva samo povohali, zvečer pa sestradani odšli da prve spodobne restavracije na bolj evropsko večerjo.
Najina zadnja postaja je bil Bangkok. Iz Chiang Maia sva vzeli nočni vlak, ki je za rabil okoli 13 ur, ki pa sva jih večino prespali vsaka v svoji zložljivi postelji. Prehodili sva še kitajsko četrt, opravile nepotrebne nakupe na weekend marketu, ponovno prečesali Khao San road in opravile obvezen šoping po največjih nakupovalnih središčih. Zadnji večji projekt je bil samo še pakiranje - sistematično tlačenje prevelike količine krame v premajhen ruzak in večplastno oblačenje. Ob peti uri zjutraj naju je taksi ponovno dostavil na mesto, kjer sva pred mesecem dni prvič zadihali soparen bangkoški zrak. :)
Mission accomplished (click)
K.
0 Comments