KOSTANJEVICA. SPET.

by - Sunday, June 19, 2016

Moje obveznosti na faksu se počasi bližajo koncu. Neuradno sem absolvent, uradno bom nekje septembra? Dva izpita me sicer še čakata, vprašanje je samo, ali bom energijo zbrala septembra ali pa bom zadevi prestavila na absolventsko leto. Če sem mislila, da je srednja šola minila kot bi trenil, je bil faks svetlobna leta hitro mimo.
Druga tema :P.  Včeraj sva z Lariso popoldne preživeli v Kostanjevici. Tile spontani obiski se vedno spreobrnejo v najboljše popoldneve. Prisežem, da se mi prve pol ure sicer ni dalo niti dihat, vendar naju je Matej pričakal z vinskim likerjem v levi roki in neko močno mešanico slivovice? v desni.  #energyboost as he would say. Dopoldne in del popoldneva sem namreč lovila bodoče nogometne zvezdnike po umetni travi novomeškega Portovala. Kostanjeviški trip smo začeli v galeriji. Oman -Retrospektiva. Na umetnost se na žalost spoznam toliko kot na moške možgane, zato težko komentiram. Vsekakor zanimiva zadeva. Precej raznobarvna - tisti kričeči, modro-rdeči križi, narisani na lesu, te kar podijo iz sobe. Precej creepy zadeva. Ko smo se poslovili od lesenih kruhkov, desno od vhoda, prvih v kostanjeviški Forma vivi, smo z avtom prevozili celotno dolžino otoka, saj je bil naslednji cilj na čisto drugi strani, cela 2 kilometra od začetne točke. Že predno sva z Lariso oddrveli iz Novega mesta, sva po tihem upali na sup podvig, vendar res potiho. Prevelika pričakovanja se po navadi končajo kot razočaranje, zato :P 
Domorodec Stani, lahko tudi Žan, je najine ne sigurne riti spravil do brega precej mrzle Krke, kjer sva stopili vsaka na svoj sup. Woho! V slabe pol ure sva s Primožem na čelu (zgolj iz varnostnih razlogov, da se katera slučajno ne odpelje proti Brežicam :D) obveslali otok. Skoraj celotno rečno pot sva odsupali kot dve ščuki (hitro in zanesljivo - trdno na nogah). Zadnjih 30 metrov nama je pobralo največ energije, saj se oba rečna rokava združita in udarita s tokom proti tebi. Noro, res. Lahko bi organizirali tekmovanje v hitrostnem sup veslanju proti toku po reki navzgor. Kakšno minuto sem bila nekje 99%  prepričana, da bom končala nekje pri Brežicah ja. No, ampak, ker sva zelo močni punci, sva brez Primoževe vlečne službe prisupali nazaj na pomol. Mogoče naslednjič sprejmeva vlečno ponudbo - obljubim, da me roke bolijo danes hah. Hrana je vedno naslednja postaja. Matejev bmw sva zamenjali za bratov Saab 900 turbo aero cabrio (yes, I googled it :P). Sicer gre bolj počasi in nesigurno, ampak te dostavi na destinacijo. Res hipsterski avto. Po pici in ne odigranim badbintonom smo zavili še do kobilarne Hosta. Ne vem zakaj, ampak po mojih naivnih prepričanjih, naj bi lipicanci živeli samo v Lipici. Slabo. Kaj pa dejstvo, da so najimenitnejši lipicanci pravzaprav temni, no črni? Neka genska fora :P


Če ima kdo željo po spremljanju mojih poletnih podvigov, me lahko doda na Snapchat (katja_spoljar) :)
Love, K.



You May Also Like

3 Comments

  1. Great pictures!!

    I have a new outfit post up on the blog, would love to know your thoughts:

    * Electric Sunrise - Fashion and Lifestyle Blog *

    x

    ReplyDelete
  2. Great post sweetheart...thx for sharing!

    ReplyDelete

Instagram